Ko govorimo v angleščini, ki je za nas tuj jezik, se nekaterih slovničnih pravil držimo zavestno, nekatera pa upoštevamo, ne da bi se sploh zavedali njihovega obstoja. Brez njih stavki namreč ne bi zveneli naravno, četudi se o teh pravilih nismo nikoli učili. Učenje angleščine je odlična priložnost za pogovor o različnih temah in tudi za spoznavanje lingvističnih zanimivosti angleškega jezika prek pogovora.

Vrstni red pridevnikov – big white rabbit ali white big rabbit?

Ste se kdaj vprašali, zakaj vedno rečemo »the big brown bear« in nikoli »the brown big bear«? Ali zakaj stavek »It was made of a strange, green, Japanese material.« zveni pravilno, medtem ko bi z zamenjanim vrstnim redom, na primer »Japanese, green, strange material« postal popolnoma nesmiseln?

Pridevniki, ki v angleščini stojijo pred samostalnikom (noun), imajo namreč določen vrstni red:

• najprej so na vrsti pridevniki (adjectives), ki izražajo govorčevo mnenje (opinion), sledijo tisti, ki izražajo
• velikost (size),
• starost (age),
• obliko (shape),
• barvo (colour),
• poreklo (origin), kot je država nastanka,
• material, tip (type) in
• namen (purpose).

opinion

size

age

shape

colour

origin

type

purpose

Če pridevnikov ne postavimo v ta vrstni red, nam bo fraza zvenela napačno, kar je posledica skoraj nezavednega sledenja temu bolj nepoznanemu pravilu.

Ablaut Reduplication – zakaj dela ura tick-tock in ne tock-tick?

Nekatere fraze, kot je na primer Big Bad Wolf, pa se zgornjega pravila ne držijo. Ta pojav imenujemo Ablaut Reduplication, kar pomeni ponovitev besede ali zvoka, včasih s spremenjenim soglasnikom (consonant) kot pri lovey-dovey, včasih s spremenjenim samoglasnikom (vowel) kot pri mish-mash ali wishy-washy.

Zaradi človeške potrebe po melodičnosti jezika pravilo določa naslednje:

• če imamo tri besede, kot pri bish-bash-bosh, mora biti vrstni red samoglasnikov I, A, O;
• če imamo dve besedi, mora biti v prvi I, v drugi pa A ali O, kot pri hip-hop, tic tac, King Kong ali chit chat.

»The Kind of« pravilo – pravilna uporaba nepravilne množine

Zakaj umetniki slikajo still lifes in ne still lives, če vemo, da je množina samostalnika life lives?

Tudi množina samostalnika leaf je leaves, hokejska (hockey) ekipa Toronta pa se imenuje Toronto Maple Leafs. To pojasnjuje lingvist (linguist) Steven Pinker, ki je odkril slovnično zakonitost, ki jo je poimenoval »the kind of rule«. Gre za to, da kanadska hokejska ekipa ni »vrsta« listja, zato je njihovo ime izjema, ki ne sledi tipični spremembi v množinsko obliko.

Podobno je z umetniškimi tihožitji, kjer ne gre za vrsto življenja, temveč za vrsto slike. Če pa na večerjo povabimo družino Julie Child, ne povabimo the Children, temveč povabimo the Childs, saj je to priimek, ki ponazarja družino, in ne vrste otrok.

Svojina ter živi in neživi samostalniki

Zakaj vedno rečemo »my grandmother’s cat« in nikoli »the cat of my grandmother«, medtem ko je »the house of Parliament« povsem pravilno in svojih ušes ne moremo navaditi na »Parliament’s house«?

V angleščini obstajata dva načina izražanja lastnine (possession), in sicer glede na živost ali neživost samostalnika. Hierarhija (hierarchy) se giblje od človeka navzdol do živali in nazadnje do neživih objektov. Bližje smo človeku, »slabše« zveni zveza z »of«. Tako se nam najbolje sliši »my friend’s bike« in nikoli »the bike of my friend« in tudi »my dog’s leash« je boljše kakor »the leash of my dog«.

Učenje angleščine prek pogovora

Včasih se je dobro držati tega, kar imamo »v ušesu«, in ne zgolj pravil, saj nam je to mnogo lažje. Prav zato vas v Linguli učimo angleščine prek pogovora in ne z naštevanjem slovničnih pravil. Tudi slovnico je namreč mogoče usvojiti prav prek pogovora, tak način učenja je tudi mnogo bolj naraven in predvsem lažji.

Usvojitev napisanih in nenapisanih slovničnih pravil angleškega jezika omogoča učenje angleščine v Linguli. Postali boste samozavestnejši govorec z obilico novega besednega zaklada in dobrim poznavanjem kulture angleško govorečih držav.