Pogojni stavki nam tudi v angleščini pridejo prav za izražanje različnih misli, a za marsikoga pomenijo trd oreh. Učenje angleščine pa je lahko zelo preprosto, če se zadeve lotimo z majhnimi koraki, saj nas ti na koncu pripeljejo zelo daleč.

Pozorno z would in if

Ko poslušamo ali beremo angleška besedila in zasledimo stavek, ki se začne z besedo if, obstaja velika verjetnost, da je to pogojni stavek. Da se prepričamo, ali stavek izraža pogoj, lahko v njem poiščemo še besedo would, ki je v pogojnikih precej pogosta, odvisno od vrste pogojnika pa se lahko pojavi tudi glagol will.

Prvi korak, da osvojimo pogojne stavke v angleščini, je torej, da smo pozorni do povedi, ki vsebujejo kombinacijo if in would/will. Tako si lahko naberemo velik nabor povedi, ki nam bodo kasneje služile kot primeri.

Razdelitev povedi na pogoj in rezultat

Ko smo osvojili prvi korak in znamo prepoznati pogojni stavek, si v nadaljevanju lahko pomagamo tako, da razdelimo poved na dva preprosta stavka: tako imenovani if clause in the would (will) clause. Tako torej prepoznamo pogoj, ki je izražen z if ali odvisnim stavkom (in se mora izpolniti za uresničitev drugega dela povedi), nato pa sledi še rezultat, ki je izražen z would/will stavkom. Na primer poved »If you exercised every day, you would be fit« razdelimo na prvi stavek: »If you exercise every day« in drugega: »You would be fit«. Pomaga tudi, če posameznima stavkoma določimo čas ali tense, saj nam to lahko kasneje koristi pri učenju zahtevnejših primerov in vrst angleških pogojnih stavkov.

Naučimo se tipov pogojnih stavkov

Obstajajo trije osnovni tipi angleških pogojnih stavkov oziroma type 1, type 2 in type 3. Vsak ima svoja slovnična pravila in izraža nekaj drugega ne glede na to, kako podobni se zdijo:

• Tip 1 izraža situacijo, za katero je zelo verjetno, da se bo zgodila, in ga uporabljamo za realne situacije, načrte in vse, kar se lahko uresniči, če izpolnimo realen pogoj za to. V if-stavku uporabimo present simple, v drugem delu pa uporabimo will + nedoločnik.

Primer: If I eat all the chocolate, I will feel sick tomorrow.

• Tip 2 izraža situacije, ki se najverjetneje ne bodo zgodile: to so lahko vse izmišljene situacije, ki so lahko nemogoče ali vsaj zelo neverjetne. Za if- ali odvisnim stavkom, izraženim z glagolom v past simple, stoji glavni stavek z would in nedoločnikom.

Primer: If I bought a Ferrari, I would have no money left.

• Tip 3 govori o preteklih situacijah, ki jih ne moremo več spreminjati. V if- odvisnem stavku uporabimo past perfect, v glavnem pa would have in past participle.

Primer: If I had studied harder as a teenager, I would have gone to a better university.

Bodimo prilagodljivi

Slovnične strukture pogojnih stavkov, ki jih v angleščini poleg conditional sentences imenujejo tudi if clauses, so sicer neomajne, vrstni red pogojnega in glavnega stavka pa je precej poljuben: tudi če ju obrnemo, bo stavek povsem ohranil svoj smisel in pomen. Stavka »If I had more time, I would learn kick-boxing« in »I would learn kick-boxing if I had more time« pomenita isto. Obračanje stavkov je dobra vaja za učenje različnih vrst pogojnih stavkov, saj smo tako bolj pozorni na rabo časov brez zanašanja na vrstni red.

Za naprednejše govorce – vadimo z mešanim tipom

Včasih ko govorimo o preteklih situacijah, tretji tip pogojnega stavka vseeno ni najbolj primeren, saj izraža zgolj pretekla dejanja, ki so že končana. Do problema namreč pride, ko želimo izraziti nekaj, kar bi se lahko zgodilo v preteklosti in imelo posledice v sedanjosti. Takrat uporabimo mešani tip ali mixed conditional kot v primeru: »If I had married that rich woman, I would be rich too!« If-stavek v If clause v tem primeru vsebuje glagol v past perfect, besedi would have v glavnem stavku pa sledi past participle. To je najbolj zahteven primer pogojnega stavka, zato je popoln zadnji korak za osvojitev slovnice pogojnih stavkov.

Učenje angleščine v jezikovni šoli Lingula je zastavljeno tako, da boste z veseljem zagrizli tudi v angleško slovnico, saj jo boste v majhnih korakih osvojili tako rekoč neopazno.